Okrogla miza z Amorjem Mašovićem in Mehmedalijo Alićem

AMOR MAŠOVIĆ – Edino upanje za preživele, ki iščejo svoje pogrešane po genocidu v Srebrenici

Amor Mašović

Amor Mašović, eden izmed direktorjev Inštituta za pogrešane osebe v BiH, že dve desetletji opravlja eno najbolj zahtevnih nalog. Aktivno sodeluje pri iskanju in identifikaciji pogrešanih oseb iz zadnje vojne v BiH.

Po izobrazbi je pravnik, si pa ninikoli predstavljal, da bo njegovo delo takšno, kot je danes. Njegovo delo in požrtvovalnost so prepoznali mnogi in za družine pogrešanih je več kot le direktor Inštituta za pogrešane osebe v BiH. Amor Mašović je za družine, ki so preživele vojno in iščejo svoje najbližje, edino upanje, da bodo po dvajsetih letih našli svoje otroke, može, brate, sestre in druge sorodnike ter jih dostojno pokopali.

Velika večina srebreniških grobnic je sekundarnih, nekatere so tudi terciarne, kar pomeni, da velika večina teles ni v celoti na enem mestu. Od 8.372 registriranih pogrešanih oseb s področja Srebrenice in Žepe, jih je 7.057 ekshumiranih. Po 11. juliju letos lahko pričakujemo, da bo v Spominskem centru v Potočarjih pokopanih približno 6.800 žrtev.

O tem, kako poteka proces identifikacije, ekshumacije, o osebnem stiku s preživelimi ter tudi o statističnih podatkih nam bo na okrogli mizi, ki bo že četrti dogodek znotraj spominskega programa 8.372 živih spominov, predstavil Amor Mašović.

MEHMEDALIJA ALIĆ – Pohodnik od Srebrenice do Hude jame

Mehmedalija Alić, avtor knjige Nihče in borec za pravice

Mehmedalija Alić je človek, ki se je soočil z vsemi hudimi zločini druge polovice 20. stoletja na naših tleh; z izbrisanostjo, s Srebrenico in iznajdbo Hude jame.

Življenska zgodba Mehmedalije Alića je pretresljiva. Prihaja iz Potočarjev pri Srebrenici. Kot najstnik je prišel v Zagorje, kjer je postal rudar in kasneje rudarski tehnik. Ustvaril si je družino in v Bosni gradil hišo. Potem je nastopil konec Jugoslavije, v Bosni je izbruhnila vojna, ki je vzela življenji njegovih bratov. Hkrati je v Sloveniji izgubil državljanske pravice in pristal med izbrisanimi. Za nekaj časa se je odselil v Nemčijo, se izšolal za inženirja in se vrnil v Slovenijo. Končno je dobil tudi državljanske pravice in novo delovno nalogo. S tem se je začela zanj nova kalvarija; vodenje del v Hudi jami in pritisk s strani oblasti, naj zamolči dejstva, ki jih je odkrival … (Prevzeto iz knjige Nihče, Cankarjeva založba, 2013)

»Po nekaj mesecih dela v Hudi jami ter analiziranju dogajanja v Barbarinem rovu junija 1945 in v Srebrenici julija 1995 sem spoznal, da med njima ni bistvene razlike. Vse, kar se je zgodilo, se je dogajalo po istem kopitu; le odvijalo se je v drugem času. Dogajanje petdeset let pozneje je bilo videti kot nekakšno kolektivno diplomsko delo sinov ideoloških učiteljev iz prvega dogodka«, je zapisal v knjigi.

In dalje: »Zame so žrtve pobojev v Hudi jami ljudje, ki so bili pogubljeni zaradi idealov nekoga drugega. Če pa so bili med njimi res vojni zločinci, zakaj so jih pobili brez kakršnegakoli sodnega procesa? Zakaj so skriti več kot šestdeset let? Zakaj je bil ta zločin tako skrivnostno zabetoniran in zaprt s stometrskim zamaškom?« Ter dodal: »O resnici moramo govoriti, naj bo še tako boleča: in to zaradi vseh žrtev, zaradi nas, ki smo še vedno živi, zaradi naših otrok in naše prihodnosti. V novi zgodovini moramo očistiti pretekle zločine in laži, in to tako, da glasno govorimo o resnici.«

Vabilo na okroglo mizo (PDF, 267KB)