Slovenski novinarji obiskali Prijedor in Srebrenico

Minuli konec tedna se je na delovnem obisku v Bosni in Hercegovini mudila skupina novinarjev osrednjih slovenskih medijev – Slovenska tiskovna agencija, Radiotelevizija Slovenija, Delo, Dnevnik, Večer ter Primorski dnevnik. Obisk je bil del spominskega programa 8372 živih spominov, ki ga izvaja Zavod Muslimanski kulturni center.

Namen obiska je bil poglobiti poznavanje in razumevanje ozadja ter posledic največjih množičnih zločinov, ki so se v 90. letih odvili na vzhodu Bosne in Hercegovine.

»Slovenija je vojno v Bosni spremljala tako rekoč iz prve roke. O njej so poročali mediji, predvsem pa smo o njej izvedeli od ljudi, ki so k nam prihajali kot begunci. Samo tri desetletja po teh težkih časih pa opažamo, da vedenje o nečem, kot je srebreniški genocid, upada in slabi. Zato smo se odločili, da na pot najtežjih zločinov, med katerimi po obsegu izstopata Prijedor in Srebrenica, povabimo slovenske novinarje in jim tako omogočimo kar se da dober in poglobljen uvid v to poglavje skupne zgodovine naše regije.« Tako je namen obiska pojasnila Ela Porić, vodja spominskega programa. »Naše poslanstvo je, da ohranjamo resnico in dosledno preprečujemo vse poskuse relativizacije, pozabe in zanikanja. Pri tem nam lahko le redkokdo pomaga bolje kot odgovorni in zavzeti novinarji.«

Novinarji so pot začeli v Prijedoru, kjer so jih sprejeli dr. Mujo Begić, vodja prijedorskega regionalnega urada Inštituta za pogrešane osebe BiH, Seida Karabašić, predsednica prijedorskega združenja žensk Izvor, ter Fikret Alić, Teufik Ulašić in Zijad Bačić, ki so bili zajeti v koncentracijskih taboriščih v okolici Prijedora.

Begić je novinarjem predstavil potujočo razstavo fotografij, na katerih so ure na rokah žrtev ter predmeti, ki so jih našli v množičnih grobiščih. »Eden najpogostejših predmetov, ki smo jih našli s skupaj z žrtvami pobojev, so bili ključi. Svoje domove so, ko so na vrata prišli pripadniki srbskih vojaških sil, zaklenili, misleč, da se bodo nekoč vrnili vanje.«

Značilnost pobojev v Prijedoru in okolici je, da so se začeli kmalu po začetku vojne v Bosni in so potekali stran od pozornosti medijev ter širše javnosti. Preobrat se je zgodil, ko je novinar ameriškega Timesa sledil lokalni prevajalki in v taborišču Trnopolje pri Prijedoru posnel znamenito fotografijo izčrpanega in sestradanega Fikreta Alića. V članku o dogajanju na vzhodu Bosne je prvič uporabil besedo genocid, kar je sprožilo niz aktivnosti, političnih in humanitarnih.

Na območju občine Prijedor so enote JLA, srbske paravojaške enote in nekateri tamkajšnji prebivalci srbske narodnosti ubili več kot 3000 civilistov nesrbske narodnosti, med njimi tudi 102 otroka. Več kot 30.000 ljudi pa so zaprli in zverinsko mučili v tamkajšnjih zloglasnih taboriščih Omarska, Trnopolje in Keroterm.

Pričevanja preživelih niso bila dovolj, da bi mednarodna sodišča v dogajanju v Prijedoru med majem in septembrom 1992 prepoznale genocid. To je utrlo pot odločnim in nenehnim poskusom zanikanja zločinov in zavračanja vsakršne odgovornosti zanje. Po Begićevih besedah pa je »sodna odločitev le del resnice, poznamo tudi znanstveno resnico. V zgodovini je bilo veliko zločinov, za katere nihče ni odgovarjal. Nobene sodbe ni, ki bi potrdila zločine nad Fikretom Alićem, človekom za žico, kot ga pozna svet z naslovnice revije Times, a je on in vse, kar je pretrpel, dejstvo.”

Novinarji so obiskali največje množično grobišče v Tomašici. Znano je, da so ga odkrili po tem, ko je spregovoril eden tistih, ki so tja vozili trupla. Begić, ki je vodil odkopavanja posmrtnih ostankov, je dejal, da so »večino grobišč našli po zaslugi tistih, ki jih je preveč pekla vest in so zato spregovorili. Edino, proti čemur se ne morete boriti, je vaša vest, saj vas ta prej ali slej začne kljuvati.«

Na območju Prijedora so delovala tri koncentracijska taborišča. Fikret Alić je novinarjem opisal trpljenje, ki ga je preživel v Trnopolju. Od zanesljive poti v smrt, kamor so vodili vse moške, ga je rešila ženska preobleka. »Uspel mi je pobeg iz taborišča, ki mu oblasti v Republiki Srbski danes pravijo organizirana namestitev. Tako namreč izhaja iz računa, ki sem ga dobil pred nekaj leti in v katerem so mi zaračunali dolg do države, ker tako imenovane namestitve nisem plačal. S pomočjo odvetnikov sem se pritožil in čakam na končno odločitev.« Cinizem brez primere je samo eno v vrsti dejanj, s katerimi se oblasti znašajo nad bošnjaškim prebivalstvom v Prijedoru in sistematično ustvarjajo novo resnico o zločinih.

Brez močnih in neodvisnih državnih sistemov bo Bosna obsojena na stagnacijo in ujetost v konflikte

O zaostrenih političnih razmerah v Republiki Srbski so z našimi novinarji spregovorili tudi predstavniki Islamske skupnosti v tuzelskem kantonu in predavatelji na tamkajšnji univerzi. Pogovor, ki so se ga udeležile tudi predstavnice regionalne radio televizije, je odprl številna vprašanja, ki že desetletja določajo vsakdan, predvsem pa prihodnost celotne države. Ta je, kot so izpostavili sogovorniki, bolj kot od odnosa mednarodne skupnosti odvisna od tega, ali bo Bosna na notranjepolitični ravni sposobna sodelovanja in spoštovanja med dvema entitetama.

Pravnik dr. Vedad Gurda, ki jeseni prevzema dolžnosti dekana na tuzelski pravni fakulteti, je Daytonski sporazum, ki je končal vojno v BiH, označil za pozitivno potezo mednarodne skupnosti. Vendar pa ta po njegovem mnenju svoje naloge v Bosni ni zaključila. »Bosna je ujetnica pravil, ki so del Daytonskega sporazuma in so bila pisana v obdobju, ko je bila država v vojni. Zdaj potrebujemo pravila za delovanje v miru. Potrebujemo podporo pri tem, da našo državo v celoti vrnemo na pot urejenosti, stabilnosti in funkcionalnosti.«

Na sistematično ustvarjanje okoliščin, ki v Republiki Srbski krepijo vtis, da je ta del BiH bolj kot sestavni del matične države podaljšek neke druge, sta opozorila tudi dr. Mensur Husić, profesor na Filozofski fakulteti, in Maida Mustabašić, urednica TV programa na tuzelski radioteleviziji.

Husić je opozoril na razmere v izobraževalnem sistemu, od koder »izginjajo vsebine, ki izpostavljajo dejstvo, da v Republiki Srbski živimo tudi Bošnjaki. Ko pogledamo učbenike zgodovine v osnovni in srednji šoli, lahko vidimo, da je vojna v Bosni prikazana izrazito enostransko, lahko si predstavljate, kako. Ko govorimo o pouku maternega jezika, se število ur za poučevanje srbskega in bosanskega jezika močno razlikujeta, lahko si mislite, v korist katerega. Vse to ustvarja okoliščine, podobne tistim na začetku 90. let, ko politični voditelji Srbov niso več skrivali načrta za vzpostavitev etnično čistega območja, ki bi lahko postal tudi del države Srbije.«

Tudi tuzelski mufti Vahid Fazlović, ki je novinarje sprejel na sedežu svojega urada, je izpostavil potrebo po močnem in delujočem državnem aparatu. »Bosna bo brez močnega in avtonomnega pravosodja le stežka izšla iz primeža korupcije, neprocesuiranja kaznivih dejanj in občutka dvojnih meril.« Če govorimo o skupnosti muslimanov, govorimo o potrpežljivih ljudeh, ki ne glede na zločine v času vojne, verjamejo v sobivanje z ljudmi drugih narodnosti ali ver. Pred vojno je bila Tuzla morda najbolj izrazito večkulturno mesto v celotni Bosni in naša vera v ta ideal ni prenehala. »A potreben je institucionalni okvir, ki preprečuje zlorabe sistema, in potrebna je podpora širše skupnosti,« je dodal mufti in ob tem izrazil zahvalo Slovenji, ki prijateljski odnos do Bosne izkazuje na politični in simbolni ravni. »To se je izkazalo tudi v primeru naše velike bolečine, genocida v Srebrenici, ki predstavlja vrh trpljenja naših ljudi.«

Obisk slovenskih novinarjev v Srebrenici je sovpadal z obiskom ljubljanskega muftija mag. Nevzeta Porića, ki enkrat na leto vodi petkovo molitev na pokopališču v spominskem centru v Potočarih. Tudi on je v svojem nagovoru vernikom izpostavil vlogo Slovenije v ohranjanju spomina na Srebrenico in vse druge zločine v vojni v Bosni. »Za Slovenijo ni dileme o tem, kaj se je zgodilo v Srebrenici. To je dokazala med vojno v BiH v začetku 90. let in to dokazuje tudi danes.« Mufti je izpostavil obsežnost letošnjega spominskega programa ob 30. obletnici srebreniškega genocida in ljudem, katerih sorodniki so pokopani v Potočarih, sporočil, da »v deželi pod Triglavom nanje nismo in ne bomo pozabili.« Dosledno ohranjanje resnice o genocidu je po njegovih besedah skupna odgovornost, objektivno poročanje (ne le slovenskih) medijev pa v tem pogledu izjemno pomemben prispevek k ohranjanju kulture spominjanja.

Pred vojno smo živeli podobno kot v vseh drugih mestih v Jugoslaviji. Danes životarimo.

Širša javnost tudi v Sloveniji Srebrenico pozna zaradi genocida. Manj znano dejstvo, na katerega so v pogovoru z našimi novinarji izpostavili številni sogovorniki, pa je, da je bilo to mesto pred razpadom Jugoslavije močno gospodarsko središče skrajnega vzhoda BiH, katerega hrbtenico je predstavljala nekdanja tovarna akumulatorjev, ob tem pa je bil dobro razvit tudi turizem. V občini Srebrenica je pred vojno živelo več kot 30.000 ljudi, danes jih je okoli 3000, od tega samo 1000 v mestu Srebrenica. Številni domačini so novinarjem pripovedovali isto. »Nekoč je bilo to mesto polno življenja. Danes tu životarimo.«

O tem govori tudi dokumentarni film Pisma iz Srebrenice, ki so si ga slovenski novinarji ogledali še pred srebreniško premiero, ki se bo odvila konec maja. Film, ki ga je ustvarila novinarka Lamija Grebo, sodelavka mreže BIRN, prinaša zgodbo o glasbeniku Samirju Mehiću in njegovi rock skupini, ki je zaradi vojne utihnila spomladi 1992. Tedaj je nekaj članov skupine zapustilo Srebrenico, medtem ko je frontman Samir ostal. Prijateljem je pošiljal pisma in v njih opisoval življenje v kraju, ki je v vojni za vedno obstalo. Zadnje pismo je napisal poleti 1995, malo pred tem, ko ga je na mučni poti iz oblegane Srebrenice v osvobojeno Tuzlo doletela smrt. Pretresljiva filmska pripoved govori o Srebrenici, ki se je, kot je v pogovoru z novinarji izpostavila Grebo, vsi spominjajo. To je bil kraj, v katerem smo imeli vse, kar so imeli drugi večji kraji v Jugoslaviji; močno glasbeno in urbano sceno. Sanjali smo enake sanje kot mladi drugod.«

S filmom je avtorica želela številkam, ki govore o posledicah genocida, dodati imena in obraze. »Želela sem, da razumemo, da je z genocidom umrlo mesto.«

Srebrenica je danes kraj, v katerem je le malo priložnosti za delo in le malo razlogov za obstanek. Zato je naše novinarje, ko so se srečali z mladimi, rojenimi po genocidu, zanimalo predvsem eno: ali so oni tista generacija, ki bo Srebrenici znala vrniti življenje. »Srebrenico imamo radi, saj je naš dom, a tu ne bomo ostali. Ni služb in ni priložnosti, kot jih imajo naši vrstniki v drugih delih Bosne.« V begu možganov vidijo težavo celotne regije, ki v razvoju caplja za najrazvitejšimi državami v Evropski uniji. Težavo pa vidijo v čedalje manj zadržanih poskusih vodilnih odločevalcev v srebreniški občini, ki mladim iz bošnjaških družin zapirajo še tiste redke priložnosti za ustvarjanje družine in načrtovanje zanesljive prihodnosti. Eden najpomembnejših zaposlovalcev mladih je prav Spominski center Srebrenica, tudi ta pa spričo odvisnosti od sredstev, ki jih uspe pridobiti iz tujine, ne more ponuditi priložnosti vsem, ki bi ob stalni službi nemara želeli ostati doma.

Bolečina mater je tiha, a preglasi vse, tudi laži

Zadnji dan obiska Bosne in Hercegovine so se slovenski novinarji v Srebrenici najprej srečali s predstavnicami združenj mater, ki so po vojni uspele svet opozoriti na žrtve genocida in drugih zločinskih dejanj. S številnimi akcijami so zgodbe mater, ki so ostale brez otrok, možev, bratov in očetov, prenesle v vse največje mednarodne organizacije in postale prepoznavne kot avtentične pričevalke zločinov in moralne avtoritete.

Njihove izkušnje na področju raziskovanja in dokazovanja zločinov so danes dragocena opora za sorodna združenja mater iz držav, kjer divjajo vojne. Kot je na srečanju z novinarji povedala Munira Subašić, predsednica gibanja Matere enklave Srebrenica in Žepa, so jih pred kratkim obiskale predstavnice enega od združenj žensk iz Ukrajine. »Postajamo glas vseh mater sveta, ki v vojnah izgubljajo otroke in može. Naš glas ni najglasnejši, je pa močnejši od vseh laži. Ukrajinskim materam so srebreniške svetovale: »Ko bo orožje utihnilo, bo napočil čas za vaše delo. Do tedaj zbirajte dokaze, evidentirajte zločine, snemajte pričevanja in predvsem stopite skupaj vse matere, ne glede na to, od kod prihajate in kakšne so vaše izkušnje. Dokler boste delovale enotno, so vaše možnosti za to, da dosežete pravico, velike.« Po srebreniškem genocidu je ostalo 5500 sirot. Nekateri otroci nimajo niti ene same fotografije svojih očetov. »Vsi naši otroci, vzgojeni v ljubezni, odrasli v uspešne in izobražene ljudi, so najboljši upor zoper sovraštvo, ki smo ga preživeli.«

Slovenski novinarji so obisk v BiH sklenili sklenili z ogledom razstav v Spominskem centru Srebrenica, kjer sta jih sprejela Amra Begić Fazlić, namestnica direktorja Spominskega centra Srebrenica, in kustos Azir Osmanović.

Predstavila sta načrte ob obletnici genocida, med katerimi izstopa odprtje novega razstavnega paviljona, katerega del bo tudi interaktivna mreža množičnih grobišč, ki so ga poimenovali Geografija genocida. Gre za prvo tovrstno razstavo v svetovnem merilu, kar je po besedah namestnice direktorja v največji meri posledica dejstva, da je genocid v Srebrenici najbolje raziskan, evidentiran in dokumentiran množični zločin na svetu.

Razstava bo obiskovalcem omogočila vpogled v zemljevid primarnih in sekundarnih grobišč žrtev genocida ter ponudila vpogled v razsejanost posmrtnih ostankov identificiranih žrtev. Ena od značilnosti srebreniškega genocida je namreč v tem, da so storilci posmrtne ostanke žrtev pokopali na širokem območju v več državah. Odkrivanje posmrtnih ostankov je bilo tudi zato izjemno zapleteno, težko in dolgotrajno. Neredko so ostanke ene žrtve našli tudi na desetih krajih. Razstava v spominskem centru, ki bo vrata za obiskovalce odprla 11. julija letos, bo zapolnila vrzel v predstavitvi obsežnega sklopa informacij o tem, kako so se posmrtni ostanki moških, ki so bili umorjeni v genocidu, vrnili v kraje, kjer so živeli.

Poleg te razstave pa v spominskem centru načrtujejo tudi niz drugih aktivnosti, od likovne kolonije do poletne mednarodne šole za študente, filmskih projekcij in manjših potujočih razstav, ki bodo gostovale v sosednjih državah. »Naše poslanstvo bo v celoti izpolnjeno, ko bomo našli posmrtne ostanke zadnje od pogrešanih oseb. Ko bomo opravili pokop in vsem pogrešanim postavili spominsko obeležje, da bodo njihovi svojci vedeli, kje so našli večni mir.« To je bila misel, ki je novinarji niso slišali le v Srebrenici, temveč tudi povsod drugje.

Dr. Mujo Begić, ki je v vojni izgubil 15 članov ožje družine, je poslanstvo vseh, ki se ukvarjajo z raziskavo vojnih zločinov in iskanjem posmrtnih ostankov pogrešanih, označil za neprecenljivo. Dejal je, da je na celotnem območju BiH še vedno pogrešanih približno 7500 ljudi. »Našli smo okoli 85 odstotkov vseh pogrešanih, kar nas po uspešnosti uvršča na prvo mesto, a dokler ne bomo našli vseh, bo to naš – neuspeh.«

In s tem je povzel največjo bolečino družin pogrešanih, ki tudi 30 let po koncu vojne še niso dobili možnosti, da bi pokopali posmrtne ostanke svojih najdražjih.