Film, po katerem je zavladala tišina: Mladi o Srebrenici po ogledu filma Quo Vadis, Aida?

Zavod MKC je v sodelovanju s Slovenskim mladinskim gledališčem v torek, 20. maja 2025, v okviru spominskega programa 8372 živih spominov pripravil poseben večer. Dogodek je potekal v sklopu spremljevalnega programa razstave 30 let po genocidu: spomini prič, ki danes živijo med nami.

Osrednje mesto večera je pripadlo projekciji filma Quo Vadis, Aida? režiserke Jasmile Žbanić, ki velja za eno najmočnejših umetniških pričevanj o genocidu v Srebrenici. Film govori o tragičnih julijskih dneh leta 1995, ko so enote Vojske Republike Srbske zavzele Srebrenico, mesto, ki je bilo pod zaščito Združenih narodov, in izvedle sistematičen poboj več kot 8000 bošnjaških moških in fantov. V središču zgodbe je Aida, učiteljica in prevajalka pri ZN, ki zaman poskuša svojo družino rešiti pred tragedijo, ki se neustavljivo približuje.

Film, ki je bil nominiran za oskarja in prejel vrsto mednarodnih nagrad, je do solz ganil celo dvorano. Ob koncu projekcije je bilo v tišini dvorane slišati tihi jok – mnogi so segli po robčku. Prizori, pripoved in čustvena moč filma so se gledalcev globoko dotaknili.

Sledil je ganljiv in reflektiven pogovor z mladimi, ki ga je vodila novinarka Katja Stojnić. Pogovarjala se je s študentoma Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, Evo Šmid in Markom Djuraševićem.

Vidno pretresena sta sogovornika pogumno izrazila čustva, ki jih je v njiju prebudil film. Že v uvodnih mislih sta poudarila, da ju je filmska izkušnja globoko pretresla na osebni ravni. Hkrati pa je postalo jasno, da večina mladih v Sloveniji v okviru šolskega sistema o genocidu v Srebrenici dobi izjemno malo informacij.

Eva je izpostavila: »V šoli smo se učili o drugi svetovni vojni, Srebrenica pa je bila omenjena le z enim stavkom, brez vsebine in brez konteksta.« Mark je povedal, da se je s tematiko prvič srečal v osnovni šoli, ko so jih obiskali učenci iz Srebrenice – ne pa pri pouku zgodovine, niti med pripravami na maturo. Oba sta opozorila, da je takšna nevednost nevarna – ne le zato, ker briše spomin na žrtve, temveč tudi zato, ker ustvarja prostor, v katerem se zgodovina lahko ponovi.

Dotaknili so se tudi aktualnih vprašanj sodobnega sveta – vojn, polarizacije in družbenih razpok. Eva in Mark sta izrazila občutek nemoči, a tudi odgovornost, ki jo mladi nosijo – prek vsakdanjih odločitev, komunikacije na družbenih omrežjih in pripravljenosti, da odpirajo neprijetna vprašanja. Kritično sta razmišljala tudi o vlogi medijev, ki danes pogosto reducirajo človeško trpljenje na številke in s tem dehumanizirajo žrtve. Oba sogovornika sta poudarila pomen razvijanja medijske pismenosti in sposobnosti prepoznavanja dezinformacij.

»Ne smemo pozabiti zločinov, a moramo preseči sovraštvo,« je bilo eno ključnih sporočil, ki je zazvenelo ob zaključku pogovora. Po mnenju mladih ostaja mladost prostor upanja, bližine in solidarnosti. Tudi če pot do tega ni lahka.