Medtem ko čakamo odgovor …
Goran Vojnović je pisatelj in režiser. Živi in dela v Ljubljani. Vsa njegova domovina je v njegovih dveh jezikih.
Sedemindvajset let že poskušamo doumeti, kako se je lahko zgodila Srebrenica. Sedemindvajset let poslušamo pričevanja, beremo knjige in gledamo filme o dogodkih z začetka julija leta 1995 in sami pri sebi rešujemo vprašanje poboja osem tisoč ljudi, kakor bi šlo za nerešljivo uganko. Kako je kaj takšnega mogoče, se vedno znova sprašujemo in čakamo na odgovor. Kako je mogoče, da se nekdo nekega dne odloči, da bo pobil osem tisoč ljudi, in kako je mogoče, da lahko to povsem neovirano izpelje.
A medtem ko mi čakamo odgovor, se zgodi Čečenija in se zgodi Irak in potem še Afganistan in Sirija in Jemen. Sedemindvajset let se Srebrenice vrstijo druga za drugo, mi pa se še vedno sprašujemo, kako se je lahko zgodila tista naša, tista, v kateri so morilci in njihove žrtve govorili isti jezik, naš jezik. In še danes, ko vsakodnevno gledamo srhljive posnetke iz Buče in Irpina, ko gledamo razdejanja Mariupola in Severodonetska, še vedno ne moremo doumeti, da je človek zmožen hladno in preračunljivo ubijati sočloveka.
Po sedemindvajsetih letih nam je načrtno iztrebljanje nedolžnih ljudi še vedno tuje in še vedno ne želimo verjeti vanj. Še vedno nočemo ali ne moremo sprejeti, da je človek grozljivo bitje, ki je sposobno v nedogled ponavljati najbolj nesmiselna grozodejstva, začenjati vedno nove vojne, odpirati vedno nova koncentracijska taborišča in izkopavati nova in nova množična grobišča, naposled pa vse skupaj še potlačiti, pozabiti in za vsak primer še zasuti z lažmi, miti in propagando.
Da lahko živi naprej. In da lahko vse skupaj ponovi.
Comments are closed.