Zgodbe bomo beležili, dokler živi še zadnja preživela žrtev genocida v Srebrenici
Hasan Hasanović
Kustos Spominskega centra Srebrenica, avtor videorazstave Srebrenica. Naša zgodba. in preživela žrtev genocida v Srebrenici
Prvih 25 let od genocida nad Bošnjaki in “Varovanega območja” ZN v Srebenici je minilo v iskanju žrtev, njihovi identifikaciji in dostojanstvenem pokopu. Združenja mater so v tem času, skupaj s preživelimi, zahtevala kaznovanje vojnih zločincev, priznanje odgovornosti mednarodne skupnosti, zaustavitev negiranja genocida, zagon izobraževalnih vsebin za mlade in proces soočanja s preteklostjo.
Glede na to, da Spominski center v Srebrenici vsako leto obišče vedno več ljudi in se zanima za genocid v Srebrenici, se je pojavila tudi potreba po boljši predstavitvi diskurza o Srebrenici. Posledično je to pomenilo, da mora Spominski center v Srebrenici ponuditi ustrezno izobraževalno vsebino, za katero se zanimajo predvsem domače in tuje izobraževalne ustanove. Najboljši način prikazovanja genocida v Srebrenici iz leta 1995 je s pomočjo osebnih pripovedi (ustna zgodovina). Velika večina tovrstnih svetovnih muzejev svoje vsebine gradi na osebnih izpovedih preživelih žrtev. V preteklih letih je veliko preživelih žrtev genocida umrlo, predvsem ženske, in svojih izkušenj iz julija 1995 niso uspele deliti. Nikoli ne bomo vedeli, kakšne so bile, kako so živele pred vojno, kaj se jim je med vojno zgodilo, kako so nadaljevale z življenjem po vojni, koga so v vojni izgubile, ali so našle svoje pogrešane može in sorodnike, ubite v genocidu, itd.
S tem namenom smo se v Spominskem centru v Srebrenici odločili začeti s procesom snemanja ustne zgodovine. Prvih sto pričevanj smo posneli v sodelovanju z Muzejem vojnega otroštva iz Sarajeva. Zbrali smo tudi določeno število artefaktov. Po dragoceni izkušnji nadaljujemo s snemanjem naslednjih stotih pričevanj, tokrat v sodelovanju z Balkansko raziskovalno mrežo iz Sarajeva. Snemanje novih stotih pričevanj smo izkoristili tudi za razvoj lastne metodologije ustne zgodovine. Kot vodja projekta in izpraševalec sem imel skupaj z dvema mlajšima kolegoma priložnost preizkusiti postavljeno metodologijo. Zelo hitro sem dojel, da bomo s pomočjo pripravljenega vprašalnika prišli do cilja, ki je bil zaobjeti večplastno vojno izkušnjo preživelih žrtev. Rezultat tega projekta je videorazstava Srebrenica – naša zgodba. Sam sem avtor te razstave, ki se ob 27. obletnici genocida predstavlja tudi v Ljubljani. Odločil sem se pripraviti dvajset videozgodb, ki sledijo vprašanjem z vprašalnika ustne zgodovine. To je tudi prva videorazstava v zgodovini Spominskega centra v Srebrenici in tudi prva videorazstava ustne zgodovine v Bosni in Hercegovini. Postavljena je julija lansko leto v avli nekdanje tovarne akumulatorjev oziroma nizozemske baze ZN v Srebrenici. Danes je nekdanja tovarna akumulatorjev preurejena v muzej. Za videorazstavo stoji predana skupina ljudi, ki dela na snemanju, prevodu, lekturi in videoindeksiranju. Do zdaj smo, tudi skozi druge projekte, posneli že 330 zgodb. Naša dosedanja prizadevanja podpirajo država Nizozemska, Islamska skupnost v BiH, Vlada kantona Sarajevo, Vlada Tuzlanskega kantona in Vlada Združenega kraljestva.
Še posebej se trudimo, da preživelim, ki sodelujejo pri snemanjih, pokažemo, da razumemo njihove travme in bolečine, prav tako pa se trudimo razumeti njihovo potrebo po delitvi žalostnih zgodb. Pri tovrstnih projektih vključimo tudi psihoterapevte, saj želimo poskrbeti za etiko, integriteto in dostojanstvo preživelih. Mi jih razumemo, saj je večina v Spominskem centru preživela genocid. Na podlagi medsebojnega zaupanja pridemo do preživelih žrtev, ki želijo deliti zgodbo. Določeno število preživelih iz različnih razlogov ne želi govoriti o svojih izkušnjah ali preprosto tega ne zmorejo. Mi smo tu in čakamo na trenutek, če bodo in ko bodo pripravljeni deliti svojo zgodbo z nami. Zgodbe bomo beležili, dokler živi še zadnji preživeli, saj to dolgujemo ubitim julija 1995 v Srebrenici in celotnemu človeštvu.
Comments are closed.