8372 živih spominov

Pot od Potočarov do Potočarov

Mahir Omerović, magister politologije in Srebreničan, ki je kot triletnik v Srebrenici, julija 1995, preživel genocid.

Minilo je 30 let od začetka vojne, kmalu bo 27 let od genocida v Srebrenici. Rojen sem v Pobuđu, prvo leto vojne, sredi najhujših bojev in uničevanja. Zaradi obleganja Konjević Polja je moja družina s tisoč ostalimi begunci iz Kamenice, Cerske, Pobuđa in Konjević Polja marca 1993 odšla v takrat edino zatočišče, Srebrenico. Življenja v Srebrenici se ne spomnim, prav tako se ne spomnim julijskih genocidnih dogajanj iz leta 1995. Prvi spomini mojega življenja in trajni spomini se oblikujejo v begunskem centru blizu Gračanice. Živeli smo v eni sobi – oče, mati in jaz, kasneje je družina postala bogatejša še za eno novo članico, mojo sestro. V sobi poleg naše so živeli dedek, babica, dva strica in teta. Zavedanja o tem, kaj smo pravzaprav preživeli, so postajala jasnejša ob vprašanjih, zakaj živimo tam in zakaj velika večina mojih sošolcev nima očeta? A popolno zavedanje se je pri meni oblikovalo veliko let kasneje.

Najbolj živi spomini iz otroštva so povezani z našim odhodom v Švico leta 1998. Ilegalno. Določene dele poti smo prepešačili, kar je bilo zame, šestletnika, zelo traumatično. Pot v neznano je pustil močan vtis. Nova kultura, nov jezik, novi sošolci, vse novo in izjemno hitra integracija. Jezika sem se naučil zelo hitro, nadaljeval s šolanjem in zaživel popolnoma drugačno življenje. Ne glede na vse, sta Bosna in vojna ostali vsakodnevni tematiki v moji družini. Domotožje nas je hitro odpeljalo nazaj.

Tri leta kasneje smo se vrnili v Bosno. Ponovno smo srečali ostale družinske člane, prijatelje in tisto življenje, ki smo ga pustili za seboj. Dedek se je že pred tem vrnil nazaj v Pobuđe, popolnoma sam. Urejal je zapuščene travnike in popravljal požgano hišo. Vedel sem, da me bodo prizori uničene vasi in porušene rojstne hiše zaznamovali za vedno.

Pisalo se je prvo leto pokopa identificiranih žrtev genocida v Potočarih, v Potočare se vračam, vendar z občutkom, kot da sem tam prvič. Mesto, iz katerega sem v materinem naročju julija 1995 deportiran v Kladanj. Težko je opisati občutke v tistem trenutku. Leta in leta sem poslušal zgodbe svojih staršev, dedka, babice in ostalih članov družine o vseh grozotah, ki so jih doživeli.
Odločitev, da se dokončno vrnem nazaj v Srebrenico, je dozorela v zadnjem letniku študija v Sarajevu, ko sem tudi prejel povabilo k sodelovanju pri projektu Spominskega centra v Srebrenici «Genocid iz otroške perspektive». Danes skupaj z ljudmi iz Spominskega centra delam na projektu arhiviranja ustne zgodovine. Veliko se pogovarjam s preživelimi pričami genocida, raziskujem in dokumentiram z namenom predstavitve resnice celemu svetu. Tiste resnice, ki jo naši prvi sosedje želijo prikriti in prirediti. To počnejo zelo sistematično, in sicer skozi izobraževalne ustanove. Nedavna odločitev župana Bratunca, s katero je želel skladišča nekdanje kmetijske zadruge v Kravici, v katerih je izvršeno masovno ubijanje več kot 1200 Bošnjakov, sanirati, pokaže način prikrivanja sledi genocida, hkrati pa tudi vsem nam sporoča, da se ne želijo soočiti z resnico. Normalnega življenja pa ni mogoče vzpostaviti brez soočenja z resnico.


 

PDF dokument kolumne

Comments are closed.